zgodovina in standard - history and standard
- TIBETAN TERRIER -
Govori se, da so jih že pred dva tisoč leti vzrejali menihi v samostanih v Tibetanski dolini, katero naj bi pred šeststo leti, preden jo je razdejal močan potres, obiskali vodilni menihi in ob odhodu dobili v poklon tibetanskega terierja. Tako so živeli v samostanih in pri družinah, na cesti kot potepuški psi in tudi pri nomadskih plemenih, s katerimi so si delili prostor v šotorih. Poznamo dve različici, kako je prišel tibetanski terier na zahod. Prva je, da ga je leta 1926 pripeljala dr. Agnes Greig, druga pa, da so jih v Veliko Britanijo s seboj pripeljali s trgovskih poti iz Kitajske preko Tibeta že konec 19. stoletja. Vseeno lahko trdimo, da je ravno dr. Agnes Greig tista, ki ima največ zaslug, da so tibetanski terierji osvojili svet.
Dr. Greigova je prvo psičko Bunti dobila kot darilo od hvaležne pacientke. Ker je bila psička zelo zanimiva in lepa, jo je začela razstavljati in vpisala v Indijsko kinološko zvezo. Le ti so se odločili, da je to pasma lhasa terrier in tako je leta 1926 za Bunti in njene potomke potrdila tudi Britanska kinološka zveza. Šele leta 1930 je Indijska kinološka zveza objavila opis in standard te pasme z imenom tibetanski terier, Britanska kinološka zveza pa leto kasneje. Ime je posledica tega, da se je vsem majhnim psom reklo terier (iz fr. la terre = zemlja) in res škoda, da niso uporabili lepši in tibetanski izraz apso (dolgodlaki). Kasneje je dr. Greig registrirala tudi svojo psarno Lamleh. Ne smemo pozabiti na še en pomemben mejnik v razvoju te pasme, ko sta v pristanišču v Angliji John in Connie Downey odkrila manjšega psa, ki je skočil iz ladje, ki je uvažala blago iz Tibeta. Tako ga je leta 1953 skupina sodnikov pregledala in odločila, da gre za tibetanskega terierja. Downeyjeva sta psa z imenom Trojan Kynos razstavljala in nadaljnji razvoj njihove psarne Luneville je imel velik vpliv na razvoj te pasme. Z leti so ljudje vzljubili tibetanske terierje po vsem svetu. Počasi pa se je začelo zopet polagati večjo pozornost na genetski potencial z avtohtonimi psi iz Tibeta. Zaključimo lahko, da so na razvoj tibetanskih terierjev doprinesli na samem začetku Dr. Greig s psarno Lamleh, kasneje Downeyjeva s psarno Luneville in seveda zelo pomemben korak nativi iz Tibeta.
Tibetanski terier je srednje velik in krepak, mišičast pes kvadratne oblike ter gosto odlakan. Po višini in teži se lahko razlikujejo. Samec meri med 36 in 41 cm ter tehta od 8 do 14 kg, samice so nekoliko nižje in lažje. Glava je sorazmerna z močnim gobčkom srednje dolžine. Zaželena barva smrčka je črna. Oči so velike in temne. Ušesa so padajoča in zelo odlakana ter nastavljena visoko ob straneh lobanje. Telo tibetanskega terierja je mišičasto in kompaktno. Pasmi daje značilni kvadratni videz dolžina hrbta, ki mora biti enaka višini vihra. Šape pa so velike in okrogle, med prsti ter blazinicami močno odlakane. Rep nosi visoko nastavljen, zavit preko hrbta z bogato dolgo dlako. Dlaka je dvojna in sicer spodaj podlanka, ki je tanka in volnata ter zgoraj krovna dolga, bujna, tanka vendar ne volnata in ne svilena. Barva je lahko bela, zlata, siva, črna ali kombinacija dvobarvne oz. trobarvne. Lahko rečemo, da je dovoljeno veliko barv in kombinacij razen jetrne in čokoladne barve. Dlaka mora biti dolga in gosta, a ne tako dolga, da bi se dotikala tal. Tudi obraz in oči pokriva lepa bujna dlaka. Ravno zaradi toliko bujne dlake, so ga v Tibetu klicali Apso, kar pomeni dolgodlaki pes in škoda, da ni to tudi njegovo ime (tibetanski apso). Dlaka tibetanskega terierja raste dolgo, kužki pa ne puščajo dlake tako kot pri drugih pasmah in ne škodi ljudem z alergijami. Kožuh tibetanskega terierja zahteva redno in skrbno nego. Ker podlanka ne odpada in se kopiči tik nad kožo, jo je potrebno izčesavati, sicer se tvorijo vozli. To je dokaj zdrava pasma in živijo tudi preko 16 let. Pri njih so redke, a žal vseeno možne tudi nekatere dedne bolezni. Za le te genetski testi in odgovorni vzreditelji s premišljeno in selektivno vzrejo skrbijo za dobrobit te čudovite pasme.
Pri tibetanskih terierjih je temperament ena najbolj zanimivih lastnosti in največkrat tudi osnova, da se za to pasmo odločimo. So prijazni, potrpežljivi, ljubeči in predani svoji družini. Lahko rečemo tudi, da so veseli in igrivi, obenem pa tudi hudomušni ter vedno pripravljeni izvesti kakšno vragolijo, da se jim nato smejimo. Ravno zaradi tega jih lahko vključimo v razne športne pasje aktivnosti. Ta pasma ne laja kar v tri dni in kadar to počne, je le ta odločen. Lahko rečemo, da vsaka sumljiva situacija ali pa nepridiprav ne ostane neopažen. Zelo so predani svojemu gospodarju in nekateri tudi dokaj ljubosumni ter zaščitniški do njih. Do drugih živali in psov je prijazen, če ga to seveda naučimo. Zato je pravilno, da ga že od malih nog socializiramo in zahtevamo od njih določeno raven poslušnosti. Ne smemo pa pozabiti, da je njihov karakter tudi svojeglav. To so pač tibetančki in take moramo tudi sprejeti, če jih imamo radi.
- LANDSEER -
Kot nam je znano, naj bi landseerji prišli iz Nove zemlje, s Terrenove, otoka, ki so ga Angleži poimenovali Newfounland, Francozi, ki so imeli v rokah vzhodni del Kanade pa Terre-Neuve. Še danes ni povsem jasno, kakšne so bile korenine teh psov. Spoznali so jih šele, ko so jih ribiči pripeljali na Irsko in zahodno obalo Anglije. Najverjetneje so se razvili iz domorodnih psov ameriške celine, ki so jim Vikingi dodali kri svojih psov, nato pa leta 1610 še kolonizatorji, ki so tiste neprijazne kraje takrat zavzeli. V Anglijo so iz Nove Funlandije ribiči okrog 17. stoletja pripeljali svoje pse. Angleško plemstvo je bilo zelo navdušeno nad njimi. Leta 1820 je Sir Edwin Landseer narisal ogromno sliko tega plemenitega psa. Bili so tudi zelo dobri reševalci iz vode, zato je kraljeva reševalna služba celo enega imenovala za častnega člana. V pristanišču je namreč pomagal reševati ljudi. Slike Sira Edvarda so postale zelo znane, zato so pse poimenovali po njem.
Landseer se v marsičem razlikuje od svojega umirjenega bratranca črnega novofundlandca in sicer po višini, saj je večji, bolj vitek in temperamenten. Landseer je pes spremljevalec. Po značaju je zelo odprt pes, prijazen do ljudi in ni zadržan. Obožuje svojo družino in gospodarja, zelo se razume z otroki in različnimi domačimi živalmi, če je že od malega lepo vzgojen. Uživa v vodi in je do pozne starosti zelo igriv. Nima zelo izrazitih čuvajskih lastnosti. Brezpogojno pa bo branil svojo družino. Ni potepuh, če je že od rane mladosti socializiran. Je živahen in poskočen do konca svoji dni. Novofundlandec so znani že dolgo, precej manj pa vemo o psu, ki se nepoznavalcu zdi samo novofundlandec drugačne barve, saj je belo črn, ne črn ali pa rjav, kakor smo navajeni pri novofundlandcih. V resnici pa gre za čisto posebno pasmo, torej za landseerja, velikega psa, ki je podoben psu z Nove zemlje, vendar vsekakor tudi drugačen od novofundlandca. Landseer je pes evropskega kontinentalnega izvora, za domovino mu štejejo Švico in Nemčijo, saj so ga tam oblikovali po prvi in predvsem pa tudi po drugi svetovni vojni in mu tako dodali toliko evropskega značaja, da se ne bi spodobilo, če bi imel kanadski potni list, kakor ga ima novofundlandec.
Landseerje so imeli skoraj izključno za psa spremljevalca. Je precej dominantna pasma, če imamo doma več psov različnih pasem bo slej ko prej njihov vodja. Nepokorščina je individualno pogojena in močneje izražena pri psih kot pri psicah. Landseer naj bi bil po značaju odprt, prijazen do ljudi in naj ne bi bil zadržan. Nima brezpogojno čuvajskih lastnosti ampak skoraj zagotovo kaže pripravljenost braniti svojo družino. Ljubi delo v vodi in se ga da sorazmerno lahko izšolati. Najbolj srečen je, če sme biti pri gospodarju oziroma svoji družini. Ponavadi ne uhaja, če se mu v začetku jasno pokažejo meje.
Landseer mora delovati kot velik, močan, skladno grajen pes. Posebno psi imajo sorazmerno višje okončine kot novofundlandci. Gibi mišičastih okončin so lahki in okretni. Glava mora biti široka in masivna z izrazito izboklino na tilniku. Čelno kolence mora biti izrazito, vendar ne tako strmo kot pri bernardincu. Dolžina gobca je enaka globini gobca. Ustnice so suhe, priležene in se ne slinijo. Zgornja ustnica rahlo prekriva spodnjo. Sorazmerno močna lica, ki se počasi priključijo gobcu. Nos in ustnice črne, dlaka kratka in fina. Oči so v obliki mandeljna, srednje velike, sorazmerno globoko vsajene, rjave ali temnorjave. Dopuščajo se svetlorjave. Notranja veka se ne sme videti. Prijazen pogled. Srednje veliki, trikotni uhlji segajo do zunanjega kotička oči, spodaj malo zaobljena ter visoko, vendar ne preveč nazaj pritrjena, glavi priležena. Glava s fino kratko dlako, le daljša na zadnji strani ušes.Ima popoln škarjast ugriz. Spodnji prednji zobje se dotikajo zadnje strani sprednjih zgornjih zob. Zobje so v ravnih kotih glede na čeljust. Vrat suh, mišičast in močan, približno enako dolg kot glava. Viseča koža nezaželena. Sprednje okončine so ravne, dobro okotene. Komolci ob telesu. Gibanje tekoče in lahko. Trup je dvakrat daljši od glave. Hrbet raven, dobro širok in globok. Močno usločene kolčne kosti. Trebušna linija le malo dvigajoča se. Pleča so močna, široka in mišičasta. Okostje in mišičevje zadnjih okončin je močno. Stegna so široka. Gibanje prosto in tekoče. Velike tako imenovane mačje sape, se ne obračajo navzven. Med prsti ima plavalno kožico, ki sega precej daleč do krempljev. Močan rep, segajoč do največ malo čez skočni sklep, gosto odlakan a ne kot zastava. Če pes stoji, rep prosto visi, le špička je malo zavita. Če je pes v gibanju, sme biti rep le nekoliko nad hrbtno linijo. Dlaka mora biti brez izjeme dolga, gladka, gosta in finega otipa. Poddlaka je gosta, vendar ne tako gosta, kot pri novofundlandcu. Rahlo valovita dlaka na hrbtu in prsih je dovoljena. Ko češemo dlako v obratno smer, se mora ta vrniti v prvotno lego. Osnovna barva je čisto bela z nepravilnimi črnimi "fleki" po trupu. Vrat, prednje prsi, trebuh, okončine in rep so beli, glava je črna. Značilna je belina na smrčku in čelna črta. Nečista belina ni napaka, vendar ni zaželjena. Plečna višina pri samcu je 72-80 cm, pri samici pa 67-72 cm. Manjša odstopanja so dopustna. Napake so svetle ali sivorumene oči ter preblizu ležeče oči, šibek hrbet, mlahavi boki, usločen hrbet, prekratek prsni koš in močno dvigajoča se trebušna linija ter pomanjkljiva okotenost in noge na ˝x˝. Izločujoče napake so krem oči, zavit rep ter preko hrbta nošen zavit rep.